Kompresijski sindromi

Kompresijski sindrom ali kompresijska nevropatija je stanje, ki ga povzroča neposredni pritisk okoliškega tkiva na živec. Simptomi vključujejo mravljinčenje, odrevenelost, občutek odrezanosti, občutljivost, odrevenelost dela telesa, zbadajočo, pekočo ali parajočo bolečino na mestu draženja živca, topo bolečino vzdolž živca in mišično oslabelost.

Simptomi se pojavijo le na določenem delu telesa, odvisno od tega, kateri živec je prizadet. Vzrok za občutke je zunanji pritisk na krvne žile okoli živca, kar zmanjša njegovo prekrvitev. Najpogostejši kompresijski sindromi pri ljudeh so povezani s hrbtenico in so lahko posledica diskus hernije, stenoze spinalnega kanala, težav s fasetnimi sklepi in drugih degenerativnih sprememb, ki vodijo do pritiska kosti ali mehkega tkiva na živce.

Poleg naštetih obstajajo še periferni kompresijski sindromi, ki vključujejo sindrom karpalnega, kubitalnega in radialnega tunela in se pojavijo pri sedenju z eno roko čez naslonjalo stola (radialni živec), pogosto s komolci naslonjenimi na mizo (ulnarni živec) ali nepravilno nameščen mavec na nogi (peronealni živec).

Išias, najpogostejša oblika bolečine v križu, nastane zaradi pritiska medvretenčne ploščice na živec ali zaradi različnih deformacij vretenc, ki nato pritiskajo na izhodišče hrbteničnih živcev na hrbtenici in povzročajo značilne bolečine. Pritisk lahko povzroči tudi del bolnikovega telesa, kot so tumorji, ciste in hematomi.

Terapija se osredotoča predvsem na odpravo osnovnega vzroka. Na primer, če je vzrok kompresije povečanje telesne mase, potem je najprimernejša terapija izguba teže, kompresijska nevropatija v nosečnosti pa po porodu izzveni. Zdravljenje je lahko medikamentozno, gibalno-rehabilitacijsko ali kirurško, določi pa ga zdravnik glede na izraženost simptomov in splošno stanje bolnika ter prognozo bolezni.