Poškodbe ligamentnega sistema sklepov

Funkcija ligamentnega sistema sklepa je ohranjanje celovitosti in stabilnosti sklepa, vsaka poškodba pa je pomembna za mehaniko sklepa. Najpogostejše poškodbe vezi nastanejo v kolenskem sklepu, katerega funkcija, stabilnost in mehanika so močno odvisne od ohranjenosti kolateralnih in križnih vezi ter sklepne ovojnice, po pogostosti tovrstnih poškodb pa sledita gleženj in rama.

Nestabilnost kolena

Nestabilnost kolenskega sklepa opazimo v dveh ravninah v smislu patološkega odmika nazaj in naprej (sagitalna ravnina), nato v smislu patološkega odmika spodnjega dela noge vstran (abdukcija in adukcija - frontalna ravnina) in rotatorne nestabilnosti kolena (vodoravna ravnina). Takšne nestabilnosti so posledica izoliranih ali kombiniranih poškodb vezivnega aparata kolenskega sklepa. Poškodba medialnega kolateralnega ligamenta je najpogostejša poškodba ligamentnega aparata kolena in nastane zaradi prevelike abdukcije spodnjega dela noge pri iztegnjenem kolenu ali med rotacijo kolena z rahlo fleksijo in abdukcijo spodnjega dela noge. Do tovrstnih poškodb največkrat pride med smučanjem.

Zelo pogoste so poškodbe sprednje križne vezi, ki so pogosto v kombinaciji s poškodbo medialne kolateralne vezi in poškodbo meniskusa. Nastanejo zaradi nenadne in močne hiperekstenzije kolena ali neposrednega udarca v kondil stegnenice pri pokrčenem kolenu.

Poškodba zadnje križne vezi je redkejša, a zato nič manj pomembna poškodba, saj gre za najpomembnejšo anatomsko strukturo za stabilnost kolena in najmočnejšo kolensko vez. Poškodba je pogosto povezana s poškodbo zadnjega dela sklepne ovojnice in nastane, ko pri upognjenem (pokrčenem) kolenu deluje sila na golenične kondile od spredaj nazaj, kot je to pri poškodbah kolena v avtomobilskih nesrečah, ko koleno zadene armaturno ploščo. Poškodbe lateralne kolateralne vezi so redkejše, njihov pomen pri ohranjanju stabilnosti sklepa pa manjši in ni tako dovzeten za poškodbe, glede na to, da je zaščiten z mišičnimi prijemi.

Nestabilnost gležnja

Stopalo in gleženj sta dela lokomotornega sistema, ki nosita obremenitve celotnega telesa in sta zelo izpostavljena travmam in poškodbam vezivnega aparata. Poškodbe kot so distorzija, subluksacija in luksacija ter zlomi kosti so zelo pogoste in je izredno pomembno njihovo pravilno zdravljenje, da po poškodbi ne pride do zmanjšane funkcije in bolečine ter morebitnega poslabšanja stanja. Gleženj je pogosto večkrat poškodovan, zato ostane nestabilnost ali poškodba znotraj sklepa. Stopalo in gleženj je treba natančno in redno spremljati, da se nekatere na začetku tolerantne težave ne poslabšajo in razvijejo stanja s trajno zmanjšano funkcijo in deformacijami, ki lahko v prihodnosti razvijejo še večje težave. Sodobni šport je vedno bolj zahteven in izziven, stresi in obremenitve pa vse večji, zato kostno-vezivni sistem vedno bolj trpi in število poškodovanih športnikov narašča.

Nestabilnost rame

Stabilnost rame zagotavljajo njena kostna sklepna telesa, sklepna kapsula in hrustančni rob, ki obdaja sklepno površino na lopatici (labrum glenoidale). Nestabilnost rame lahko razdelimo na več stopenj; akutna in kronična; travmatična in atravmatična; sprednja (najpogostejša, v približno 95% primerov), spodnja, zadnja in večsmerna. Poškodba glenohumeralnih ligamentov (glavni stabilizator rame) in glenoid labruma (meniskusu podobna sklepna struktura, ki preprečuje, da bi rama izskočila) povzroči nestabilnost rame, nestabilno pa je lahko v kateri koli smeri.

Najpogostejši vzrok za nestabilnost rame je travma, to je padec na iztegnjeno roko ali padec na ramo ali komolec, pogosta pa je pri aktivnih športnikih. Atravmatska nestabilnost rame nastane kot posledica dolgotrajnih procesov, ki oslabijo stabilizacijo rame in je pogosto povezana z večsmerno nestabilnostjo. Pri vseh starostnih obdobjih je zdravljenje nestabilnosti in izpaha (luksacije) rame lahko konzervativno (ortoze, fizikalna terapija), pogosto pa je potrebno kirurško zdravljenje, pri katerem se večinoma uporablja artroskopska operacija.

Pri ugotavljanju poškodbe vezivnega aparata kateregakoli sklepa je poleg lokalizacije poškodbe pomembno natančno ugotoviti, ali je prišlo le do raztezanja (distenzije), delne rupture (parcialne rupture) ali popolne rupture (totalne rupture), da bi določili pravilno zdravljenje. S posebnimi preiskavami natančno ugotovimo, katera vez je poškodovana in v kolikšni meri, ter se odločimo, ali bo zdravljenje operativno ali konzervativno.